JEZERA NA PIVŠKEM
(Vir: PRESIHAJOČA JEZERA NA PIVŠKEM, Janez Mulec, Andrej Mihevc, Tanja Pipan)
Ob visokih kraških vodah se pojavijo številne poplavljene površine, ki jih domačini glede na velikost in trajanje poplav različno imenujejo, npr. luže, močila, loke, lokve, mlake, ribniki, jezera ipd. Firbas (2001) v obsežni monografiji o vseh slovenskih jezerih večino presihajočih jezer s Pivškega omenja, izpušča pa Šembijsko jezero, Kljunov ribnik, Radohovsko jezero in Krajnikov dol. Glede na litera1ume vire (Habič 1975, Belec leta 1995, Firbas 2001) in pogovore z domačini danes lahko z opisnimi in lokalno-pomenskimi toponimi k presihajočim Pivškim jezerom prištevamo večje število občasno z vodo napolnjenih kraških depresij. Pri poimenovanju nekaterih jezer obstaja več različic, vendar smo se avtorji prispevkov odločili poenotiti poimenovanje.
Če se ob visokih vodah odpravimo na Pivško, na poti od severa proti jugu naletimo na sledeča jezera. Po dnu kraškega dola Jeredovce je včasih potekala pot na Bile. Dno Krajnikovega dola je redkeje poplavljeno. V najnižje ležečem Petelinjskem jezeru (532 m nad morjem) se voda zadrži najdlje, povprečno 6 mesecev na leto (Habič 1968). Po površini je največje Palško jezero. Najmočnejši izvir, ki ga polni, je estavela Matijeva jama. Kot povedo domačini, se v Klenskem dolu pri Kleniku občasno zadrži voda. Danes se za to poplavljeno površino uporablja tudi ime Klensko jezero. Zaradi nasutja dela depresije, kjer se pojavi Radohovsko jezero, ki edino leži na levi strani reke Pivke, se je njegova površina precej zmanjšala. V bližini vasi Parje leži Parsko jezero, kamor odtekajo vode iz Malega in Velikega Drskovškega jezera ter naprej proti kraškemu izviru Mišnik (Habič 1975). Domačini vedo povedati, da se vode na dnu Velikega Zagorskega jezera, ki je po površini sicer manjše od Malega Zagorskega, zadržujejo le krajši čas. V Kljunovem ribniku kraška voda bruha z velikim pritiskom zlasti iz umetne vrtine in teče v strugo Pivke. Severovzhodni del te depresije se imenuje Mali dol. Za gradom Ka1c se v dnu Velikega dola občasno zadrži voda. Če potujemo po stari vojaški poti iz Zagorja proti Baču, lahko ugledamo še dve kraški depresiji, ki sta redkeje poplavljeni: večje Bačko jezero in nekoliko višje ležeče Laneno jezero. V dnu Kalskega jezera je izkopan kanal, ki visoke vode odvodnjava v strugo reke Pivke. Šembijsko jezero je najjužnejše presihajoče jezero, ki se pojavi pri Šembijah in je bilo v dosedanjih prispevkih o presihajočih jezerih s Pivškega pogosto prezrto. Površina tega jezera je bila v času izjemno visokih voda jeseni 2000 precej velika. Voda iz višje ležečih Narič se je površinsko pretakala v nižje ležečo depresijo, imenovano Jezero. V istem obdobju sta bili zaradi visokih voda vasi Knežak in Bač prometno odrezani. Visoke vode leta 2000 so bile res izjemne, vendar domačini pogosto omenjajo, da se je v zadnjih desetletjih povprečen čas visokih voda v nekaterih jezerih skrajšal ter da se na nekaterih območjih poplavljena površina krči.
Prisotnost nekaterih presihajočih jezer lahko dobro napovemo, npr. z opazovanjem toka reke Pivke. Tok Pivke skozi Prestanek in vsaj deloma razlita struga Pivke pri Rakitniku sta zanesljiva znaka, da so v kraškem zaledju visoke vode, da delujejo kraških izviri, ki vsaj deloma napolnijo kraška jezera na Zgornji Pivki. Tudi v Podtaboru pri Podstenjšku domačini s preprostim opazovanjem izvira ob cesti vedo, da če le-ta ob visokih spomladanskih in jesenskih vodah oživi, je Šembijsko jezero zagotovo polno.
SVETA TROJICA NAD PIVKO (referat učencev O.Š. Pivka)
Sveta Trojica je čudovit hrib na obrobju Javornikov, ki se s svojimi 1123 m ponosno dviguje nad Pivško kotlino. Je eden lepših naravnih biserov v okolici Pivke, ki privablja obiskovalce iz cele Slovenije, pa tudi iz tujine.
Dostop na vrh Svete Trojice je možen z več strani, najbolj znani pa sta izhodiščni točki v Petelinjah pri Pivki in v vasi Trnje pri Pivki. Lahko pa se pride na vrh tudi s postojnske smeri. Zložna hoja traja iz petelinjske smeri skozi Slovensko vas ter ob obrobju presihajočega Petelinjskega jezera dve do tri ure. Iz Trnja pa nas čaka še 3,5 km prijetne vožnje po dobri makadamski cesti do izhodišča za vzpon. Sama pot ni zahtevna, je dobro označena in se vzpenja v senci borovega in bukovega gozda skoraj vse do vrha. Vrh je gol, le s travo obrasel. Podoben je velikanski seneni kopici ali lonici, zato so ljudje včasih tudi imenovali ta hrib Lonica. Odkar so sezidali na hribu romarsko cerkev Sv.Trojice, gori nihče več ni rekel drugače kot Sveta Trojica.
Kdaj so postavili na vrhu cerkev, ni znano, jo pa omenja že Valvasor v 17. stoletju. O tem priča tudi letnica 1672, ki je zapisana na enem izmed tamkajšnjih kamnov. Cerkev je spadala v slavensko župnijo, stala pa je nekoliko nižje od samega vrha. Zidana je bila iz domačega kamna iz kamnoloma pod Osojnico, kamenje pa so na vrh vozili z voli. Bila je majhna in nizka, oltar pa je bil en sam. Na gori pri Sv. Trojici je bila znana božja pot, na katero so romali za praznik Svete Trojice. Cerkev je bila uničena nekako med leti 1786 in 1811. Kaplan Zabukovec navaja v knjigi Slavina (1910), da je cerkvena oblast ukinila shode zaradi mladostniškega razvrata na božji poti, cesar Jožef II. pa je dal ukiniti vse cerkve, ki niso rabile nedeljskemu bogoslužju. Trnjski cerkovnik je bil zadolžen, da je vsak konec tedna hodil v cerkev prižigat sveče.
Ker pa se je tega dela naveličal, so sklenili cerkev uničiti. Poskusili so razdreti streho iz lesenih skodel, a ker je niso mogli razkopati, so jo po nasvetu domačega župnika zažgali. Domnevno sta ogenj podtaknila domačina, ki sta kasneje zgorela v požaru v stanovanjski hiši v Kleniku, župnik pa je bil premeščen v Istro in je tam znorel.Oltar iz cerkve so prepeljali v cerkev v Slavini, del kamenja pa so porabili za gradnjo nove trnjske cerkve. O romarski cerkvi pričajo danes le še ruševine.
Ker pa so se začeli po osamosvojitvi Slovenije zopet shodovi s svetimi mašami, in sicer na praznik dela, se je oblikoval odbor za obnovo svetišča. Prizadevni posamezniki so odstranili ruševine iz objekta in njegove okolice. Lažji dostop do ruševin je omogočila tudi protipožarna preseka, ki je bila narejena na vrhu Svete Trojice leta 2000. Upajo, da bo tu nekoč cerkev spet stala. Mi pa dodajamo, da bi se postavila zraven majhna planinska koča, ki bi nudila zavetje mnogim občudovalcem tega prikupnega koščka neokrnjene narave.
Vzpon na Sveto Trojico je vsekakor poplačan s čudovitim razgledom po celotni Pivški kotlini in bližnjih vrhovih Snežnika, Nanosa, Vremščice, Planinske gore, v jasnem vremenu pa sega pogled vse do Jadranskega morja
Že leta 1967 je bil v Inventarju najpomembnejše naravne dediščine Slovenije predlagan Notranjski krajinski park. Leta 1985 je bila dana pobuda, naj bi park obsegal notranjski trikotnik med Pivško kotlino, Cerkniškim in Planinskim poljem.
Leta 1998 pa je Uprava RS za varstvo narave predlagala še nadaljnjo širitev parka tako, da bi zajel še del Bloške planote in se povezal s Kočevskim parkom. Predlagala je tudi, da se park preimenuje v regijski park Snežnik.
Kot vidimo, je v regijski park Snežnik vključeno tudi področje »dežele Martina Krpana«, ki je bogato z rastlinskim in živalskim svetom.
|
Razvaline cerkeve Sv. Marjete
Razvaline cerkvice stojijo na manjši vzpetini nad Palškim jezerom. Čudivita jasa na kateri stoji cerkvica, je obdana z lipovim drevoredom in nudi prijetno sproščujoče vzdušje. Do nje pridemo iz Palčja od gasilskega doma, mimo Palškega jezera, nato pa se vspnemo na manjšo vzpetino in že smo tam. Za sprehod porabimo približno pol ure hoda. Palčani vsako leto za god Sv. Marjete, konec julija, pripravimo sveto mašo s procesijo.
Tako pa je Janez Zabukovc v svoji knjigi SLAVINA, leta 1910 opisal cerkev Sv. Marjete.
Cerkev sv. Marjete nad Paličjem. (Vir: SLAVINA, Janez Zabukovec, 1910)
Nad Paličjem bolj proti severu ko vzhodu pol ure od vasi na hribu pod gozdom je stala cerkev sv. Marjete, mučenice. Dne 27. septembra 1880. je bil gori župnik Sajovic in jo je tako-le popisal na listu, ki ga hrani: "Stoji še vse zidovje, nad prednjim korom je še kamenita streha, vendar nekoliko podrta; kor je obokan, druga cerkev nima ne strehe ne stropa. Na moški strani je videti še nekaj malega zidu v surovih črtah in kolo okoli svetnikove glave. Oltar je podrt in plošča na tleh razbita. Napisa ni drugega' ko na oknu proti jugu na desni strani letnica: 1644. Lipa je proti vzhodu; cerkev je bila obzidana in okoli nje je cerkvenik imel njive in senožeti. Kdaj se je opustila, ni znano; treščilo je bilo vanjo".
Kdaj se je opustila, res ni znano, a znano je, kdaj je bilo zapovedano, da se mora opustiti. Iz vizitacijskega dekreta z dne 30. julija 1777. izvemo, da jo je že škof Anton V. grof Herberstein dal v prepoved ali zapovedal, da se mora opustiti. To je moralo biti ob prejšnji vizitaciji okoli 1. 177Z. Ko je bila vizitacija 1. 1762., te prepovedi še ni bilo, ker je vizitacijski dekret nič ne omenja. Kakor se kaže, se za to prepoved, ko je izšla, niso zmenili. Škof Franc Filip grof Inzaghi je ponovil prepoved 30. julija 1777. in sicer iz važnih uzrokov (gravibus ex causis), katerih pa v dekretu ne imenuje. Če je še kaj premoženja, naj se pa v cerkvi sv. Nikolaja v Paličju postavi oltar na čast ravno ti devici in mučenici ali pa z ozirom na prostor samo njena podoba. Tako dekret. Važni uzroki, iz katerih je bila cerkev Sv. Marjete prepovedana, če smemo sklepati po analogiji, zakaj je bila isti čas prepovedana cerkev sv. Uršule na Soviču, so sledeči: 1.) cerkev je bila predaleč od vasi; 2.) v nevarnosti, da se padete, vsled tega premalo dostojna za najsvetejšo daritev; 3.) ni imela zadosti premoženja, da bi se mogla popraviti in v dostojnem stanju ohranti.
Zakaj je niso radi opustili, si razlagamo lahko odtod, ker se je bila cela župnija ob času velikanske povodnji okoli 1. 1590. zaobljubila, da pojde na Obiskanje Marijino 2.julija vsako leto s procesijo zahvalit se sv. Marjeti, da je povodenj prenehala. Tri leta je baje voda stala po vsi pivški dolini. Ljudstvo ni moglo kar naenkrat opustiti te starodavne pobožnosti in delati zoper obljubo svojih pradedov.
Šele, ko je drugič od škofa prišla prepoved, se je udalo. Po I.1777. je bila cerkev opuščena. Kar je bilo še kamenja in zidovja, porabili so za novo trnjsko cerkev 1. 1895., tako, da sedaj ni več dosti razvalin.
Maše pri sv. Marjeti so se opravljale sledeče dni: na sv. Emerencijane; peto nedeljo po veliki noči, po maši procesija k sv. Miklavžu; ponedeljek po peti nedelji po veliki noči; na Obiskovanje Marijino; v nedeljo po sv. Luku posvečenje cerkve; na sv. Andreja.
Ker so vse cerkve, posvečene sv. Marjeti, stare, je morala biti tudi ta stara. Kakor sodim iz popisa župnika Sajovica in ker se v matrikuli ne imenuje noben stranski oltar, je morala imeti le en oltar, ki je bil posvečen sv. Marjeti. V župnem arhivu slavinskem se hrani breve papeža Inocenca XI. z dne 16. novembra 1676, s katerim se podeljuje popolni odpustek vsem, ki po prejetih sv. zakramentih obiščejo cerkev sv. Marjete na obletnico njenega posvečenja od prvih večernic do solčnega zahoda praznika in molijo za edinost krščanskih vladarjev, zatrtje krivih ver in povišanje sv. cerkve. Ta privilegij pa je bil podeljen cerkvi samo za 7 let.
Studenec nad Sv. Marjeto
Zakaj je studenec znamenitost na palških tleh ?
Palčje leži na kraškem svetu, to pa pomeni da, je tu vedno pomanjkanje vode. Tudi ob obilnem dežju se zemlja hitro osuši in le redko so vidne mlake vode. Izjema je seveda presihajoče Palško jezero.
Studenec, ki leži skoraj na vrhu hriba Špiček (višina 799 m), na nadmorski višini 769 m, pa kljubuje suši in se tudi ob najbolj sušnih letih redko osuši. Od kod voda, ni znano.
|
Okolica
Foto: Igor Marentič
